»Glasba je zame bolj artikulirano oziroma bolj določeno fizikalno stališče zvoka. Pri zvoku je vse bolj odprto in nedoločeno, glasba pa je ponavljajoči se zaprti sistem, ki se spopada z zvočno odprtostjo in potrjuje kolektivna občutenja družbenega dogovora ter dresure življenja. Vse pleše, vsa glasba je ista, zvok pa je vedno drug, drugačen. Je ono brez stališča, stičišča. Je neznosna odprtost vsega vsemu. Znotraj tega gibanja nastajajo situacijski otoki, v katerih se porajajo dogajanja, ki jim lahko sledijo dogodki.«
»Ta napredek ali preskok v mobilnosti ni samo v tem, da se nekdo lahko premakne iz točke A v točko B, ampak v povečani zmožnosti posameznika, da te premike tudi naredi. Ko je kinetično opolnomočenih in osvobojenih ljudi dovolj, pa se pojavijo logistični in ekološki problemi, ki jih nismo zaznali prej. Prometni zamašek kot temeljni paradoks kinetične utopije nakazuje na razpoke v koncepciji pretočnosti, gibanja in navsezadnje – napredka.«
